Zdravko Škrapec: Meglene zimske jutre
Meglene zimske jutre
I zmrznuti sneg.
Se je okoli bele
I dol i breg.
Jedine črne je gavran,
Kaj na johe sedi,
Nakostrešen, spreplašen,
Vu daljinu gledi.
Odjemput jezero konjanikof
Prešlo je spodi dreva,
Nigdo niš ne govori,
A kamoli popeva.
Same se tu i tam
Zven oružja čuje;
I misli si gavran
"Kaj to of čopor snuje?".
Dok se gavran
Semu tomu čudi,
Tam vu daljine
Zagledal je pune ljudi;
I rekel je gavran:
"Tu nekaj ne štima".
Poletel je
I prešel prema njima.
To puntari idu
Vu nepravilnom redu.
Idu kak stekli -
Ravno vu zasedu:
"Stanete, kam idete
Vi bedasti seljaki?
Kam bez oružja,
Vi stekli bedaki?
Čakaju vas, čakaju
Tam blizu dvorca;
Da je mini videti
Vašega vođu norca!
Vaše žene i deca
Kaj buju brez vas?
Ni za nji, ni za vas
To nebu spas!
Stanete, prosim, stanete,
Nejdite vu propast,
Jer jesti se nemre
Ni ponos ni čast".
Kričal je gavran
Kaj je god mogel,
Ali z krikom
Niš ni pomogel.
Videl je kam to vodi
I se mu je bilo jasno.
Pak je samo zakričal:
"Kra-sno, Kra-sno".
I prešel je gavran
Graktat čez pustinu,
A puntari?
Iskat svoju sudbinu!
(Iz zbirke "Putujem")
Izdanja Ogranka MH SVN
